Triglav Investments novica 23. 3. 2026

Aleš Čačovič, višji upravljavec investicijskih skladov

Marec 2026

Razmere na dolžniških trgih nekoliko spominjajo na dogodke iz leta 2022, ko nas je postcovidno obdobje skupaj z vojno v Ukrajini pahnilo nazaj v normalno obrestno okolje, tranzicija pa se je zgodila tudi na finančnih in energetskih trgih. Podobni scenariji se lahko odvijejo tudi zdaj na določenih trgih, če se bo še ena vojna zavlekla ter puščala energetske vire in distribucijske kanale nedelujoče.

A vendar ne povsod, saj denimo obrestne mere niso več blizu 0 kot ob covidu in tudi potrošnik ni več v formi, kot je bil ob odprtju gospodarstva po covidu. Tako da je tudi privlačnost naložbenih razredov sedaj precej drugačna kot v tistem obdobju, ki so ga na Wall Streetu takrat pogostokrat poimenovali T.I.N.A., kar je bila kratica za angleški stavek »there is no alternative«. Namreč tokrat na račun ustrezno visoke donosnosti dolgoročnih obveznic alternativa obstaja. Če ameriški vlagatelj naredi primerjavo donosnosti dobička ameriških delnic z donosnostjo 10-letnih ameriških državnih obveznic, lahko ugotovi, da ameriške delnice ne nosijo skoraj nič premije za »delniško« tveganje. In ravno to ameriško obveznico danes postavlja v precej privlačen položaj. Seveda tudi ta ni brez tveganja, saj nosi obrestno tveganje, ki lahko v trenutnih razmerah še kaj poskoči. A za koliko? Če gremo preverit v zgodovino, za koliko se je po navadi dvignila donosnost 10-letnih ameriških obveznic ob naftnih šokih (1990, 2008), ko je nafta skočila za približno 100 odstotkov, je bil ta dvig nekje med polovico in eno odstotno točko. Seveda je treba vsako obdobje gledati v svojem kontekstu in tedanjih okoliščinah. Primerjava z obdobjem 2022 tukaj ne bi bila na mestu, saj v tistem obdobju normalne obrestne mere še niti niso bile vzpostavljene in so bila izhodišča zelo nizka. Res pa je, da tako dolgo Hormuška ožina še nikoli ni bila 98-odstotno zaprta in ključno vprašanje za trge je le, kako dolgo bo še ostala v takšnem statusu.

Če se ozremo še po Evropi, kjer so obrestne mere precej nižje kot v ZDA, se v tej situaciji inflacijski vpliv na Evropo lahko nekoliko razlikuje od vpliva v ZDA. Naj navedem samo dva dejavnika. Evropska cena plina se vse bolj oddaljuje od ameriške cene, po drugi strani pa je tudi evropska obrestna mera na nevtralni ravni, pri čemer je ameriška nad nevtralno. Tudi severnomorska cena nafte se z vidika cene vse bolj oddaljuje od zahodnoteksaške in to je že nekaj dejavnikov, ki vplivajo na novo divergenco med ameriškim in evropskim delniškim trgom.

Kljub vsemu se zdi, da finančni trgi kljub poslabševanju situacije v Perzijskem zalivu še vedno nekako verjamejo, da bo Trump še pravi čas »rešil« situacijo in deloval v prid ameriškemu poslu v prvi vrsti. Toda glede na razvoj dogodkov v Perzijskem zalivu se vse bolj zdi, da so ta upanja na vse bolj majavih temeljih, saj kot kaže, gre vse manj po Trumpovem načrtu, razen doseženih nekaterih vojaških ciljev.

Čeprav je Amerika praktično samozadostna z nafto in plinom, bo povišano ceno naftnih derivatov moralo plačati tudi ameriško gospodarstvo, ne samo preostali svet. Dodatno slabo voljo pa lahko ustvarijo še povišane obrestne mere.

Sicer pa je še veliko vprašanje, kako daleč bi lahko šle centralne banke z dvigi obrestnih mer zaradi povišanih cen energentov. Konec koncev je FED nazadnje potrdil, da še vedno pričakujejo en raz obrestne mere letos. Kar se ob pričakovani rasti inflacije zdi dokaj nenavadno. Vsekakor centralne banke nimajo nobenega vpliva na ponudbo nafte, zato bi morale biti previdne pri dvigovanju obrestnih mer, saj že sama povišana cena nafte deluje restriktivno na gospodarstvo. Vsekakor to ne bo lahka naloga.

Več o dogajanjih na kapitalskih trgih si lahko preberete TUKAJ.

Več o tem