Tomaž Arih, strokovni sodelavec za upravljanje, Sava Infond, družba za upravljanje, d.o.o.
Avgust 2025
Inflacija je kot plevel – hitro zraste, a jo je težko izkoreniniti. In prav s tem plevelom se v ZDA ukvarja ameriška centralna banka Fed. Čeprav je v zadnjih dveh letih močno dvignila obrestne mere in gospodarstvo ohladila, se cene še vedno nočejo povsem umiriti. Na videz je trava pokošena, a pod površjem že poganja nova rast. Zato so vse oči uprte v srečanje v Jackson Holu, slikovitem kraju v Wyomingu, kjer se od 21. do 23. avgusta enkrat letno srečajo največji finančni umi sveta. Tam ne gre za navadne razprave, temveč za to, kam bo obrnjen volan svetovnega gospodarstva. Ljudje, ki spremljajo te govore, pogosto pravijo, da lahko ena poved predsednika Feda Jeroma Powella premakne borze bolj kot več tednov običajnih novic. A letos bo Powell moral pojasniti res težko zagato: po eni strani je gospodarstvo ZDA že dovolj načeto (ohlajeno), da bi potrebovalo nižje obresti, po drugi strani pa inflacija vztraja in s tem preprečuje, da bi Fed hitro sprostil zavore.
Najbolj jasno to pokažeta dve merili, ki jih ekonomisti radi omenjajo – indeks cen življenjskih potrebščin (stopnja inflacije) in indeks cen proizvajalcev (PPI). Zadnje (avgustovske) številke kažejo, da je inflacija 2,7 odstotka, kar je sicer precej manj kot pred dvema letoma, a še vedno preveč, da bi bil Fed zadovoljen. Njihov cilj je namreč dvoodstotna inflacija. Še bolj skrb zbujajoč je podatek o tako imenovani “jedrni” inflaciji, kjer izračun izloči cene energije in hrane. Slednja trmasto ostaja nad tremi odstotki.
Še več povedo številke PPI – to je indeks cen proizvajalcev. Julija se je PPI v ZDA zvišal kar za 0,9 odstotka v enem samem mesecu, kar je največji skok po letu 2022. Na letni ravni to pomeni približno 3,3-odstotno rast, kar je jasen znak, da so pritiski na podjetja zelo veliki. Zakaj je to pomembno? Ker podjetja svojih višjih stroškov ne morejo dolgo nositi sama – kmalu jih prelijejo v končne cene in s tem na potrošnike.
Pri vsem tem igrajo veliko vlogo tudi zloglasne carine. Zvišanja uvoznih dajatev pomenijo, da ameriška podjetja za izdelke plačujejo precej več. Ko vse skupaj seštejemo, dobimo sliko, da so prav carine eden izmed glavnih razlogov, zakaj inflacija ne popušča tako hitro, kot smo upali. Še posebej se to kaže pri trajnih dobrinah, ki jim zaradi carin cene spet rastejo. Tako se je ustvarila posebna, “lepljiva” inflacija, kot ji pravijo Američani – ko se enkrat cene dvignejo, se nikakor nočejo spustiti nazaj.
Fed je v zelo nehvaležnem položaju. Če obrestne mere zniža prehitro, lahko inflacija znova uide z vajeti in cene poletijo kot balon, ki mu je popustila vrv. Če pa obresti ohrani visoke, tvega, da bo že vidno utrujeno ameriško gospodarstvo zdrsnilo v upočasnitev. Jerome Powell in njegovi sodelavci tako sedijo na dveh stolih – na eni strani morajo krotiti inflacijo, na drugi pa paziti, da ne zadušijo gospodarske rasti. Prav zato letošnji Jackson Hole ni samo še ena konferenca centralnih bankirjev, temveč oder, na katerem se odloča, ali bomo v prihodnjih mesecih priča popuščanju ali pa bo treba stisniti zobe in potrpežljivo čakati na boljše čase.
Avgust 2025
Inflacija je kot plevel – hitro zraste, a jo je težko izkoreniniti. In prav s tem plevelom se v ZDA ukvarja ameriška centralna banka Fed. Čeprav je v zadnjih dveh letih močno dvignila obrestne mere in gospodarstvo ohladila, se cene še vedno nočejo povsem umiriti. Na videz je trava pokošena, a pod površjem že poganja nova rast. Zato so vse oči uprte v srečanje v Jackson Holu, slikovitem kraju v Wyomingu, kjer se od 21. do 23. avgusta enkrat letno srečajo največji finančni umi sveta. Tam ne gre za navadne razprave, temveč za to, kam bo obrnjen volan svetovnega gospodarstva. Ljudje, ki spremljajo te govore, pogosto pravijo, da lahko ena poved predsednika Feda Jeroma Powella premakne borze bolj kot več tednov običajnih novic. A letos bo Powell moral pojasniti res težko zagato: po eni strani je gospodarstvo ZDA že dovolj načeto (ohlajeno), da bi potrebovalo nižje obresti, po drugi strani pa inflacija vztraja in s tem preprečuje, da bi Fed hitro sprostil zavore.
Najbolj jasno to pokažeta dve merili, ki jih ekonomisti radi omenjajo – indeks cen življenjskih potrebščin (stopnja inflacije) in indeks cen proizvajalcev (PPI). Zadnje (avgustovske) številke kažejo, da je inflacija 2,7 odstotka, kar je sicer precej manj kot pred dvema letoma, a še vedno preveč, da bi bil Fed zadovoljen. Njihov cilj je namreč dvoodstotna inflacija. Še bolj skrb zbujajoč je podatek o tako imenovani “jedrni” inflaciji, kjer izračun izloči cene energije in hrane. Slednja trmasto ostaja nad tremi odstotki.
Še več povedo številke PPI – to je indeks cen proizvajalcev. Julija se je PPI v ZDA zvišal kar za 0,9 odstotka v enem samem mesecu, kar je največji skok po letu 2022. Na letni ravni to pomeni približno 3,3-odstotno rast, kar je jasen znak, da so pritiski na podjetja zelo veliki. Zakaj je to pomembno? Ker podjetja svojih višjih stroškov ne morejo dolgo nositi sama – kmalu jih prelijejo v končne cene in s tem na potrošnike.
Pri vsem tem igrajo veliko vlogo tudi zloglasne carine. Zvišanja uvoznih dajatev pomenijo, da ameriška podjetja za izdelke plačujejo precej več. Ko vse skupaj seštejemo, dobimo sliko, da so prav carine eden izmed glavnih razlogov, zakaj inflacija ne popušča tako hitro, kot smo upali. Še posebej se to kaže pri trajnih dobrinah, ki jim zaradi carin cene spet rastejo. Tako se je ustvarila posebna, “lepljiva” inflacija, kot ji pravijo Američani – ko se enkrat cene dvignejo, se nikakor nočejo spustiti nazaj.
Fed je v zelo nehvaležnem položaju. Če obrestne mere zniža prehitro, lahko inflacija znova uide z vajeti in cene poletijo kot balon, ki mu je popustila vrv. Če pa obresti ohrani visoke, tvega, da bo že vidno utrujeno ameriško gospodarstvo zdrsnilo v upočasnitev. Jerome Powell in njegovi sodelavci tako sedijo na dveh stolih – na eni strani morajo krotiti inflacijo, na drugi pa paziti, da ne zadušijo gospodarske rasti. Prav zato letošnji Jackson Hole ni samo še ena konferenca centralnih bankirjev, temveč oder, na katerem se odloča, ali bomo v prihodnjih mesecih priča popuščanju ali pa bo treba stisniti zobe in potrpežljivo čakati na boljše čase.
