Triglav Skladi novica 9.6.2025 | OTP banka

Aleš Čačovič, višji upravljavec investicijskih skladov

Junij 2025

Suverena država ima dolg večinoma od izdaj v lastni valuti in svojo centralno banko, ki lahko v skrajni sili odkupuje dolg lastne države.

V zadnjem obdobju finančne medije znova polnijo novice o nevzdržnosti in nevarnosti ameriškega javnega dolga. Gre za temo, ki se ogreva in ohlaja že približno toliko let, kot se ogreva in ohlaja tema o zatonu ameriškega dolarja. Gibanje ameriškega dolga po globalni finančni krizi vsekakor ne gre v pravo smer, saj ta le še narašča in je konec lanskega leta dosegel že 120 odstotkov ameriškega BDP, proračunski primanjkljaj pa –7 odstotkov BDP.

Situacija torej ni nastala čez noč, a vendar je ponovno zbodla oči, ko se je Trumpova administracija lotila stabilizacije javnih financ. Dvomi namreč nastajajo predvsem zaradi uvoznih carin, ki naj bi kot proračunski prihodek po oceni Kongresnega proračunskega urada do leta 2034 zmanjšale ameriški proračunski primanjkljaj za 2800 tisoč milijard dolarjev. To je, milo rečeno, težko dosegljivo, pa ne zgolj zato, ker uvozne carine nosijo tudi negativne gospodarske posledice, temveč tudi zato, ker vlada podaljšuje obstoječe in uvaja še nove davčne olajšave za podjetja in posameznike. Skratka javno-bilančna računica ponovno krha zaupanje določenega dela vlagateljev. Nazadnje je bilo to leta 2011, a so vlagatelji kmalu pozabili na to. Bonitetna agencija Moody's je nato potrebovala 14 let v nasprotju z drugimi agencijami, da se je opogumila znižati AAA-rating ZDA. Ameriški dolg je takrat predstavljal 100 odstotkov BDP, a zdaj, ko smo 30 odstotkov više, se lahko vsak vlagatelj ponovno vpraša, kako visoko sploh lahko še gre ameriški dolg. Pravi odgovor bi bil lahko naslednji: Dokler kupci dolga (obveznic) zanj ne zahtevajo previsoke cene. Težje bi bilo vprašanje: Kako visoka cena (donosnost obveznice) je v takem primeru še sprejemljiva za prodajalca (državo) ali kupca (vlagatelja)?

Odgovor na to bi precej presegal prostor tega članka. Sicer pa lahko odgovorimo drugače. Če je država suverena, ima dolg večinoma od izdaj v lastni valuti in svojo centralno banko, ki lahko v skrajni sili odkupuje dolg lastne države in ima zato tudi dovolj deviznih rezerv, si ta država lahko privošči zadolženost tudi čez 200 odstotkov, kot se je to zgodilo Japoncem. V tem primeru mora biti povprečna obrestna mera državnega dolga le dovolj nizka, da ne obremenjuje preveč državne blagajne in posredno tudi gospodarstva. Japonski javni dolg naj bi imel povprečno obrestno mero okoli dva odstotka. Če bi se torej ameriški javni dolg le še povečeval, bi morala v neki točki ameriška centralna banka ponovno zagnati odkup obveznic, da ustrezno zniža obrestne mere. Višji ko bi bil javni dolg, dlje časa bi morala držati nizke obrestne mere. Gre namreč za že znan pojav, ki mu pravijo »dolžniška past«. Zatorej nikakor ne drži teza, da povečanje javnega dolga avtomatično zvišuje obrestno mero dolga oziroma kreditni pribitek nanjo zaradi povečanega kreditnega oziroma solventnega tveganja. V praksi namreč ob vsakem prevelikem povišanju obrestnih mer ukrepa centralna banka, ki obrestne mere zniža, javni dolg pa se poveča, saj države za sveže fiskalne spodbude po navadi nimajo dovolj proračunskih sredstev. Dolgo se že govori, da kitajski vlagatelji izstopajo iz lastništva ameriškega dolga, manj pa o tem, kako je ta delež lastništva dolga postopoma prešel v roke vlagateljev iz Velike Britanije.

Več o dogajanjih na kapitalskih trgih si lahko preberete TUKAJ.

Več o tem